Na Trnovsko planoto v samoizolacijo ali na izlet? Lahko tudi oboje.

“Trnovska planota, aha, Trnovo, torej nekje v smeri proti Dolenjski?”
“Nak. Poglej proti Nanosu in tam levo bo.”
No, takole sem pri možu gladko padla na izpitu iz osnovnega poznavanja geografije, beri iz predmeta slovenskih lepot.

Se pa takoj potolažim, saj takole zaznavam, da imamo avtodomarji v letošnjem letu res poseben privilegij. Izbereš si nepoznan ali samotni kraj in vikend odklop je v duhu socialne distance popolnoma v stilu časa.

*Spanje na Predmeji. Brez sosedov.

No, Trnovska planota ni ravno samotni kraj, je pa turistično vseeno nekako »za krajem«. Škoda, saj ponuja veliko zanimivih točk in polno naravnih znamenitosti. Poleg tega pa ima tudi veliko lepih kolesarskih poti in zanimivih planinskih postojank. Pa tudi ni tako daleč. Tudi glavna cesta na planoti daje vedeti, da ta konec Slovenije še zdaleč ni pozabljen. Dostopi na planoto so z vseh strani hitri. Trenutno je v fazi prenove le spektakularna cesta s skalnatimi tuneli čez vasico Lokavec na Predmejo in naprej na Lokve (9. 2020). Takoj ko bodo dela zaključena, jo bomo šli definitivno stestirat.

Mi smo na “Vipavsko princesko” prišli po cesti Logatec – Col.

Trnovska planota je obsežna kraška planota, ki se strmo dviga nad severnim robom Vipavske doline. Je del dinarskega gorovja in bogata s kraškimi značilnostmi.

In tu najdemo praktično vse, kar smo se v šoli učili o Krasu in kraških pojavih. In še kaj več. Planota je redko poseljena. V objemu bujnega in raznolikega okraja tu z lahkoto najdemo svoj mir.

*Nekje na Poti po robu.

Nedaleč od Bloudkove skakalnice

Svojega konjička smo parkirali na čudovitem posestvu v vasi Predmeja, točneje v zaselku Tiha dolina. Tu PZA Žonta nudi rajski ambient na stilsko pokošeni travi, z vodo in elektriko ter s praktičnimi dodatki kot so souporaba žara, sanitarij in popolnoma opremljene notranje kuhinje – slednja je opremljena tudi s pečico in hladilnikom!
Pogled čez urejeno posestvo ter okoliške hribe zaokroži užitek do popolnosti. Domačina, lastnika posesti, nama prijazno razložita vse, kar je potrebno, da si planoto lahko ogledaš, četudi prej o njej ne prebereš nič.

Da smo visoko v hribih nas opomni planinska koča Edmunda Čibeja (n.v. 950 m), ki stoji nedaleč stran. Ob koči pa najdemo tudi zapise o skakalnih dosežkih junakov s Predmeje.

*V naročju Trnovske planote.

Ko hodiš po robu je lepo.

Že doma smo se odločili za obisk slikovite pešpoti pod imenom Pot po robu (planote oz. po domače Gore). Pot je označena kot lahka pešpot. Od PZA pa do izhodišča poti, ki se začne pri spomeniku Matere Gore (oz. Materi Gorjanki), je le nekaj sto metrov.

*Izhodišče poti na Predmeji. Tu je tudi parkirišče.
*Spomenik Mati Gorjanka.
*Poti na Gori je veliko.

 *Še zadnje priprave in gremo na rob.

Pešpot se razteza vse do Cola in je dolga 5 ur. Mi smo ubrali krajšo varianto in šli samo do Otliškega okna. Ta del poti se prehodi v uri in pol. Na poti smo uživali v razgledih, slikarili okolico ter malicali. Celo pot so nas spremljali slikoviti razgledi na dolino, jadralni padalci ter zmajarji. Pot ni niti malo dolgočasna, saj se okolje nenehno spreminja, od gozdnega do planšarskega.
Planota nima tekoče vode, zato poskrbi, da je dovolj vzameš s seboj!

Skupaj z vračanjem nazaj smo prehodili 12 km ter porabili 5 ur.

*Pot je dobro uhojena.
*Pokrajina je zelo slikovita in se nenehno spreminja.
*Nekaj kratkega dviga spominja na Alpe.
*Še gasilska na robu blizu Otlice.
*Suhozidi, še ena od mnogih kraških značilnosti na poti.
*Označb je tudi polno. Zgubiti se ne moreš.
*Outdoor Chef. Trek'n Eat iz First Corner Shop. Okusno, naravno in hitro.

Ob tako lepem vremenu sem mislila, da bomo na Poti po robu srečali več pohodnikov. Le v bližini Otlice je bilo obiskovalcev več, saj je tukaj pri pokopališču parkirišče, ki omogoča hiter skok do Otliškega okna in znamenite kamnite spirale. Lepote tu gori si rado pride ogledati tudi nekaj pohodnikov s priljubljene planinske poti od izvira Hublja do Otliškega okna.

*Čisto na robu. Iziv te zlahka potegne na rob. Povsem varno.
*Sreča je v majhnih stvareh. Le najti jo je treba.
*Bližnjica iz Otlice. 15 min hoda. Picerija poskrbi za osvežitev. 
*Otliško okno. Dostop urejen po stopnicah. Mogočne bukve še polepšajo ambient.
*Da kamnitega polža lažje najdemo, tu stoji še piramida. Zaupaj uhojenim potem. 

S kolesom je še lepše.

Drugi dan pa smo zajahli kolesa in se obračali bolj po navdihu. Nekaj tematskih kolesarskih poti se najde tudi na netu. Lahko pa sklenem, da kamor koli obrneš, po ravnem ali v hrib, uživaš, saj so gozdne poti do planinskih koč lepo prevozne in slikovite. So široke, zelo lepo vzdrževane in tudi ne strme.

Ambient v bukovem gozdu na poti na Mali Golak je nepozaben. 

*V hrib gre super. Res brez napora.
*Očiščeno in pospravljemo. Morda ima burja prste vmes? Morajo biti njeni mladiči, bukve so ravne kot puščice.

Planinska postojanka Iztokova koča (1260 m), ki stoji malo pod vrhom, je prijetna in s širokom naborom jedi. Ima celo prostor za privez koles. Vrh je dostopen peš (1495 m) in dosegljiv v dobre pol ure. Pot je označena kot lahka planinska pot. Obisk vrha te ob lepem vremenu nagradi z razgledom od Benetk, Dolomitov, Julijcev s Triglavom, skratka cela Slovenija je na dosegu očesa. Je tudi najvišja točka Trnovske planote. Nikakor ne zamudi te priložnosti. 

*Iztokova koča pod Golaki. Nebeški golaž za prste polizat 😇

Hribčkov okoli je veliko

Pot na Čaven pa kake 2 km pred planinsko postojanko, kjer je razgledna točka, nudi prekrasen pogled čez Vipavsko dolino na mogočni rob Trnovske planote, Golake in Nanos. Postojanka Antona Bavčarja poskrbi za izdatna okrepčila in je lepo izhodišče za nekaj lahkih peš poti na bližnje vrhove kot so Čaven, Kucelj, Veliki in Mali Modrasovec. Pogovorna prijaznost domačinov te spremlja na vsakem koraku.

*Razgledne točke ne smeš zgrešiti. Za romantike so skalne police v obliki klopi kot naročene. 

Planota ali park?

Že na poti po Trnovski planoti te preseneti tudi urejenost kraja. Kot bi tekmovali v izgledu in celo pazili na višino pokošene trave. Še najbolje opišem, če rečem, da so me večja posestva spominjala na stilsko urejena golfišča. Na koncu izvem, da imajo Gorjani tudi društvo podeželskih žena, ki skrbi za to, da njihova urejena okolica postaja vzor, tudi vsem nam.

Priporočam zelo. Vikend je vsekakor premalo za obisk vsega znamenitega in lepega, je pa dovolj, da napolniš baterije in si zaželiš, da se kmalu spet vrneš.

*Gorjanski konjiček.

AKAR, ADRIA CARAVANING: za vas pišemo, rišemo in razmišljamo… več sorodnih člankov najdeš tukaj.